Koncert v okviru Festivala Seviqc Brežice 2014
Ptujski grad, Slavnostna dvorana, petek, 11.7. 2014 ob 20:30

Xavier Díaz-Latorre (baročna lutnja)
Tanja Skok (ples)

BACH eMotion: lutnja in ples

Umetnika v programu neprestano združujeta in prepletata liniji kode in kreacije, historičnega in sodobnega. Dve obliki umetniškega izražanja postavljeni druga ob drugi sta ves čas neobhodno povezani, vendar imata različni izhodišči in med seboj vzpostavita bogat in čustven dialog. Oblika predstavitve ni niti koncert, niti plesna predstava – gre za ponovno poglobljeno srečanje dveh umetniških zvrsti, ki sta v zgodovini že delovali tesno povezani vendar sta se z lastnim razvojem sčasoma razdružili.

BACH eMotion je dogodek, v katerem se srečata koncert in plesna predstava – gre za ponovno poglobljeno srečanje dveh umetniških zvrsti, ki sta v zgodovini že bili tesno povezani, vendar sta se z lastnim razvojem sčasoma razdružili.
Že v sami zasnovi programa sta avtorja v novo celoto spojila različne elemente, ki običajno delujejo samostojno. V scensko postavitev sta povezala glasbo 18. stoletja, baročni ples in sodobni plesni izraz.
V konceptu in dramaturgiji dogodka se razvijata dve liniji, se med seboj prepletata in na koncu najdeta skupni vrh. Glasbenik se pri igranju glasbe strogo naslanja na vire v izvirnem notnem zapisu in je hkrati v neprestani komunikaciji s plesalko.
Program se prične s francosko glasbo 18. stoletja. Jean-Féry Rebel je bil skladatelj, ki je večino svojega opusa posvetil glasbi za ples in prav predstavitvi vseh takrat priljubljenih zvrsti plesa je bil namenjen balet “Les Caracteres de la Danse“.

V nadaljevanju programa stopi v ospredje glasba J. S. Bacha, skladatelja, ki je izjemno dobro poznal vse osnovne strukture plesne glasbe, vendar je te strukture elaboriral in jih ponesel na drugo raven. Glasba, ki sicer nosi ime plesov, ni več v direktni povezavi s konkretnim plesnim izražanjem. Njene osnovne karakteristike so ohranjene na nivoju strukture in ritmov, vendar te niso več podrejene plesu. Glasba ubere svojo pot.
Plesni del začne skoraj didaktično, saj v kratkih izsekih predstavi vse oblike plesa, ki so bile v baročnem času tako na odru, kot v družabnih situacijah najbolj priljubljene. Za izhodišče služi koda francoskega dvornega plesa “La Belle Danse“, ki je veljala za široko uveljavljen standard po celi Evropi. V nadaljevanju programa plesalka preizprašuje strukturo in formo zastavljene plesne kode in jo preliva in vzporeja s svojim lastnim sodobnim plesnim izrazom. V zadnjem delu predstave je poudarek na neposredni komunikaciji med glasbenikom in plesalko, dialog pa narekuje Ciaccona – Bachova monumentalna skladba, ki velja za enega večjih izzivov vsakega glasbenika.
Skozi natančno strukturo dogodka se izvajalca in avtorja soočata s serijo vprašanj, ki so aktualna tudi v današnjem času. Pri celotnem programu se neprestano združujeta in prepletata liniji vnaprej zastavljene kode in kreacije, historičnega in sodobnega, hkrati pa sta druga ob drugo postavljeni dve umetniški zvrsti, ki sta ves čas neobhodno povezani druga z drugo, vendar imata različni izhodišči in med seboj vzpostavita bogat in čustven dialog.